Biti nekdo za nekoga (besedni hudournik)
Ko se zavem, da razmišljam o sebi,
kot refleksiji svojega pogleda,
skozi tvoji kristalni zrcali,
mi počasi postaja jasno,
da je vrag odnesel šalo,
da je ta meduzin pogled že opravil svoje
in me fiksiral v skalo,
sredi nenehnega valovanja
in pretakanja oceana.
Biti nekdo za nekoga,
je trenutek, ko odnos okosteni,
ko se vsa simultanost
neštšetih tekočih oblik
strjuje v boleče poroženele predstave,
pričakovanja pa se spremenijo v zobe,
ki z užitkom trgajo vse,
kar še ni povsem okamenelo.
Sprehajam se skozi prostore,
skozi kamnite svetove,
ki jih rušim in zlagam skupaj
skozi živo skalo, ki jo špica dleta
z udarci oblikuje in kleše.
Ali arhitekt oblikuje prostor, ali občutje,
ali se da kako v kamen ujeti nasmeh?
Seveda so ti prostori prazni,
v praznini pa straši tvoj duh
Glej, kaj sem storil zate,
glej te gradove v oblakih,
te podobe, to hišo ob cesti
(z garažo za 3 avtomobile)
a ni to nekaj resničnega,
a ni to nekaj res trdnega, izjemnega,
vpijem, vse to je zate, zate, zate, ...
Odmev izzvanja počasi v praznino.
Na Jadranu navadno na skale sredi morja
postavijo svetilnik,
ki naj bi opozarjal barke,
pa naj jih nosi veter, ali motor,
jih držal zadosti daleč stran
in jim hkrati kazal pot drugam.
Včasih pa črno rumeno strašilno oznako
"osamljena nevarnost"
s kroglami in stožci na vrhu,
ki oznanjajo,
kako se ji pravilno izogniti.
Vse to samo zato, ker sem se,
ne vem odgovorov na vse zakaj,
počutil živ in prav prebujen ob tebi,
no, saj ni bilo nič bistveno drugače,
kot prej, samo dosti, dosti boljše.
Vsaj dokler je obstajalo kaj,
kar ni bilo vnaprej določeno,
zacementirano, okamenelo na poziciji,
kar je ostalo odprto za drugega
in se ni upiralo, drobilo, pokalo ob sili,
ki me je vlekla k tebi in spet stran.
Valovi, deževja in tokovi preoblikujejo
ali izpodjedo vsako skalo,
pa tudi človeški duh ni
iz kaj trdnejše snovi napram času.
Z nekaj sreče samo odškrnejo
koščke, jim zgladijo ostre robove
in naplavijo kam, kjer jih morda kdo,
zadosti pisane, vzame domov za spomin.
Biti nekdo za nekoga,
biti ob tebi in s tabo,
biti močen, biti prizadeven,
biti družaben, zabaven, biti odločen,
morda je prav vse, kar pride za biti,
že odveč in je treba samo biti.
kot refleksiji svojega pogleda,
skozi tvoji kristalni zrcali,
mi počasi postaja jasno,
da je vrag odnesel šalo,
da je ta meduzin pogled že opravil svoje
in me fiksiral v skalo,
sredi nenehnega valovanja
in pretakanja oceana.
Biti nekdo za nekoga,
je trenutek, ko odnos okosteni,
ko se vsa simultanost
neštšetih tekočih oblik
strjuje v boleče poroženele predstave,
pričakovanja pa se spremenijo v zobe,
ki z užitkom trgajo vse,
kar še ni povsem okamenelo.
Sprehajam se skozi prostore,
skozi kamnite svetove,
ki jih rušim in zlagam skupaj
skozi živo skalo, ki jo špica dleta
z udarci oblikuje in kleše.
Ali arhitekt oblikuje prostor, ali občutje,
ali se da kako v kamen ujeti nasmeh?
Seveda so ti prostori prazni,
v praznini pa straši tvoj duh
Glej, kaj sem storil zate,
glej te gradove v oblakih,
te podobe, to hišo ob cesti
(z garažo za 3 avtomobile)
a ni to nekaj resničnega,
a ni to nekaj res trdnega, izjemnega,
vpijem, vse to je zate, zate, zate, ...
Odmev izzvanja počasi v praznino.
Na Jadranu navadno na skale sredi morja
postavijo svetilnik,
ki naj bi opozarjal barke,
pa naj jih nosi veter, ali motor,
jih držal zadosti daleč stran
in jim hkrati kazal pot drugam.
Včasih pa črno rumeno strašilno oznako
"osamljena nevarnost"
s kroglami in stožci na vrhu,
ki oznanjajo,
kako se ji pravilno izogniti.
Vse to samo zato, ker sem se,
ne vem odgovorov na vse zakaj,
počutil živ in prav prebujen ob tebi,
no, saj ni bilo nič bistveno drugače,
kot prej, samo dosti, dosti boljše.
Vsaj dokler je obstajalo kaj,
kar ni bilo vnaprej določeno,
zacementirano, okamenelo na poziciji,
kar je ostalo odprto za drugega
in se ni upiralo, drobilo, pokalo ob sili,
ki me je vlekla k tebi in spet stran.
Valovi, deževja in tokovi preoblikujejo
ali izpodjedo vsako skalo,
pa tudi človeški duh ni
iz kaj trdnejše snovi napram času.
Z nekaj sreče samo odškrnejo
koščke, jim zgladijo ostre robove
in naplavijo kam, kjer jih morda kdo,
zadosti pisane, vzame domov za spomin.
Biti nekdo za nekoga,
biti ob tebi in s tabo,
biti močen, biti prizadeven,
biti družaben, zabaven, biti odločen,
morda je prav vse, kar pride za biti,
že odveč in je treba samo biti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
- 10. 01. 2010 ob 20:21
- Prebrano 972 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 188
- Število ocen: 6
