tilnik zeleni med brazdami sadik
ko veter razpihuje potno seme
stok pretaka prsi v medenico
opolzke grižljaje stresa lan pod boki
da drst iztisnem, povaljam se v moki
noga pomočena v sneg, v vlažnem košu med
razcepljena na dvoje širim se kot sled
začutim slo, valim se po mesenem polju
ko v mesečini misel potemni, se mišice napnejo
in lupiš mojo dvignjeno deželo
srkaš obalo, širiš rdeči liniji s peresom
razkodraš sive oblake, ko nevihta sede na barje