Odnesel veter
lepoto mladosti,

čas odtrgal sladke plodove
in mir je navidezni
kot pot do konca postaje,

sedim na stolu
čakam na zadnji izhod,
morda ga ne čutim
niti ne vidim,
a vzporedno se vdajam
v pot ki sama od sebe
vleče svoje zanke,
vdana do kraja
odhajam brez misli.

A so misli, so,
samo pelje prehitro voz,
ne morem ustaviti koles, ne morem,
bi rada, bi,
a ne morem,
kot bi hotela in sanjala lep sen,
a drvim z vozom drvečim,
ne morem ustavit koles,
ne morem.

IŽ-lev