stlačena med zidove, v megli sedim
tolčem v stekla, gola drhtim
potrka rabelj, sekiro ponudi
še malo počaka, ga čas ne utrudi

ker ta krila niso več krila, da bi letela, Sofija

naj v ustih zgnije obrušena beseda
prašna knjiga ni vredna pogleda
prekrita z glenom močvirje izpijem
svoj odsev med sveže grobove skrijem

ker ta krila niso več krila, da bi letela, Sofija

drsijo kapljice krvi po belih stenah
kopa se mehko telo v strastnih penah
zgrban hrast ponovno vzcveti
v šivankinem ušesu preludij zveni

ker ta krila niso več krila, da bi letela, Sofija

zgrabi me ledena dlan, jo moja duša mika
ne prenesem jeguljastega dotika
razdrobi med kamni utrujene roke
izdolble v možganih struge široke

ker ta krila niso več krila, da bi letela, Sofija

v beli krsti zaspim
v šopku krizantem se z žrelom spojim
smrt moje življenje v objemu utrudi
temni zvezdi žarek ponudi

ker ta krila niso več krila, da bi letela, Sofija

s povoji me ovija, plete in šiva
se telesna tekočina skozi pore izliva
razmehčane ude z verigami zaveže
bolečina vame dokončno zareže

in moj klic naj te doseže, Ljubezen

sheeba