vpisala sem se na tečaj, Sofija
kjer me učijo živeti z bolečino
na tablo napišejo recept in če mu sledim
v svoji glavi zamešam jed
ki ugaja brbončicam v sedlu nemega vsakdana
že dolgo igram v črno-belih filmih
v katerih na koncu vedno dežuje
dobro, da nimam dežnika
veliko preveč bi jih pozabila v čakalnici tistega fletnega zobozdravnika
povej mi, Sofija, še vedno sanjariš o zakonski sreči
o praženi čebuli in zeleni solati v odcejalniku
sveže opranem perilu in in vonju kruha v peči
hitro bi zasmrdelo po zažganem
in odhitela bi v kuhinjo, čebula bi že zoglenela
zagnala bi ponev v lijak, ovenel bi pravkar nabrani mak
oprhala bi se z ledeno mrzlo vodo in odšla
moja predraga Sofija, komaj čutiš drobne udarce metuljevih kril
a čez čas te razparajo, razpase se bela omela
in oddaljiš se, zblediš, nemir
hudobna vila je dolgo v senci tlela
še gospod Eliot se sprašuje, če se konec koncev splača
če je vredno truda, časa
po vseh sončnih zahodih, po dvoriščih in čajih
po romanih in krilih, ki pometajo tla
se sprašuje, ko si vzglavje poravnava, se obrača k oknu, godrnja
Sofija, ni mi do denarja, instant kave in nemastne skute
ni mi do korenin, plesa dragih rastlin
ne do svile, v katero bi bila ovita, ubogljiva, blizu polnega korita
želim si le poljube, ki preštevajo pege
nežno gladijo prsi in nočejo slovesa
le zaspati hočejo v templju mojega telesa

sheeba