V daljavi šumi črni vlak,
sneg narahlo naletava,
v mojih kosteh nenavadni strah,
ker odidem brez pozdrava.
V svojem kovčku nosim par stvari,
nekaj denarja, stari šal in ščep razuma,
vsak pogled nazaj tako zelo boli,
za spravo pa nimam dovolj poguma.
Puščam čisto vse za seboj,
kakor krvavo bojno polje,
izgubljam resično ta dvoboj,
kot pečšena ura izmuzne se zadnji kanček volje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: roja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!