Ko zdaj razsonetim vse tope balade
in verzom povprečnim obleko odvzamem,
ko zloge okrušene skurim na samem,
naj nori ideji korajža upade?
Naj se melodija prikloni brezstišju,
nečimrna rima razkolje prav v sebi,
zaraščena želja umakne potrebi?
Se bo tedaj ritem polegel v zatišju?

Naj črtam vse, kadar mi jutro omeni,
da združek besed je enak naplavini,
ki vame vkovana je v mrzli tišini
in črke betežne krivijo se v meni?


Še vedno bo v drobu goreča obala,
kjer se bo še kakšna barkača razbila,
premnoga peščena sipina nastala.
Dokler jo bom v žepu po svetu nosila,
bo pesem razmajana blizu ostala.
V podtaktu s teboj je ne bom pozabila.

Lidija Brezavšček - kočijaž