Pogled ki ustavi Zemljo in čas.
Jutro. Morda lepše od vseh večerov.
Nekajkrat v življenju,
ji Mati narava da toliko lepote,
da je ne moreš zaobjeti v srce.
Podoba Svete Ane.
Strupen mraz reže v lica-
ona v beli ruti, z biseri posuti,
ne bujna, ne kipeča,
ne več tako mlada, popolnoma umirjena,
s svojim sivim, trdim, zgubanim čelom,
iznad katerih modro oko,
tako čisto da v dušo ji vidiš,
sipa zlate snope
na ivnate oljke in blesteče bisere,
kar jih je iz rute padlo,
tja pod bose ji noge.
Glej tam na robu njenih oči,
kosmi puhastih sanj počasi drsijo,
do obal njenih obrvi.
Kako čista, kako umita,
kako modra je gladina njenih oči!
Pod njo tančice meglic,
pravljično in skrivnostno,
se ovijajo ji okoli prs.
Da bi mogel biti one!
Samo stojim. Niti diham ne več.
Vsak trenutek je dragocen.
Če zapiha le veter,
ne bo več tako lepa.
Jutro. Sveta Ana in ti,
ki po celi večnosti obema zrem,
v zastrte prsi in začarane oči.

Hovk