v rokah držim košček kruha
ko se sprehajam skozi letne čase
in začutim prstne konice na mojem trebuhu
prijetne, preproste, ljubeče
in v ustih se premetava oreh
da ne pišem, kakor ti
ko prsti prebirajo srage vse niže
gola sedim na kavču, prelamljam se v tvojem odsevu
in ti pravim, da je zopet toplo
slečeva še tisto malo, kar je na tebi ostalo
pijeva chianti, raztapljava hrano
in postaja nama vse bolj jasno, da se pogrezava v barvno tišino
ko stopim k steni, na kateri ne visijo slike
ko s kozarcem v roki zastane tvoj dih in ne slišiva zvokov
ko se moja roka premika kot gazela po savani telesa
s prsti na cvetu, na rdečem grafitu
igrajo allegro
da tvoj lok zavibrira
ko objamem te okoli bokov
vzamem v usta
gladko površino zemlje
sesam, da se zvišajo toni
v očeh, v ušesih, v žilah, pod prsti
in kri se nabira, z ritmom vibrira
trdiš, nabrekaš, želiš
s poljubi v preddverju
z ustnicami po dišečih poljih maka
z jezikom prepletam, namakam
molzem stalagmit globoko v svojem grlu
letam kot čebelica po korenu navzgor in navzdol do mehkih hribov
in pustim, da privre finale na dan, pena, ki prevali se na most
dotakne moj nos, na jeziku se vgnezdi, pokaplja popek in kost
prižge žerjavico v vrču in spokojno zaspi, da naju ne izgubi

sheeba