Predrta

sem uspela zagrmeti.

V hipu sem postala dež.

Perem gmajno,

robidovje, drene in ostre trave,

da ne bo blatna silvestrovala

v rujasti dvorani kamnitega srca.

Dežujem, a nisem dovolj hladna,

da bi zasnežila od burje spraskano kožo,

razpeto med gležnje borov.

Sejem bol tišine, gren postaja zimzelen.

Razrasel in prepleten, na kamen prisesan

se plazi v novoletni dan.

Ida Semenič- adisa