Zaspite, zaspite, blodnjavi sinovi,
poniknite v belo brezosno lebdenje.
Ne glejte, ne srkajte smislov, bodite
kot vzbrst, ki se vdaja v dokončno trohnenje,
ko piš glasno reže po grobnici novi.

Le sanjajte, sanjajte, hčere zaklete,
poslušajte v noči krvi žuborenje.
Ne pojte nemirno, zavijte v noč vrenje,
ki prsi porezane v stvarnost razpara
in golta prst mokro. Ne boste sprejete.

In lezite, lezite, moji otroci;
nemir vaš naj grebe v zazrkelju mojem.
Saj ležem med vas, ko bom mogla in smela!
Pogoltnem trenutek, ko sem res verjela,
da smrt je resnica. Uspavanko pojem.

Lidija Brezavšček - kočijaž