Preveč resnično

Oprala sem besede, jih zlikala, počesala in oblekla v vabljiva dišeča oblačila in jih z gibi mačke prizvončkljala na sceno. Rez! Rez! se je zadrl režiser, ki me je neusmiljeno potegnil s prizorišča. Njegove oči so me prešpikale kot sulica Brad Pitta, ki je po ahilsko neusmiljeno prebodel nasprotnika in mu z nogo na njegovih prsih, zadal zadnji udarec. Sicer ne vem ali je imel tako zloščene čevlje kot režiser, a to bi lahko delovalo kot reklama za pasto za čevlje in spet bi se slišalo: Rez! Rez! Oči, ki bi v hipu pometle s konkurenco na olimpijadi brezizraznosti in še sibirski mraz, bi sklonil svojo glavo in priznal poraz, so se zabadale vame prav po matadorsko. Skozi zobe so siknile na plan kače strupenjače, ki še niso načele mojega občutljivega ušesa in nekje v oddaljenosti je radar sprejel besede, ti pa že ne boš glavna akterka v pocukrani enodejanki: Če jaz ne pridem, kje pa boš za Silvestrovo? V hipu me je zadela strela, ki je švignila vame in me prikleščila na tla. S težavo sem iztisnila iz grla besede v pi*** materni. Nastala je tišina, slišalo se je le cvrčanje moje ožgane kože in v notranjosti vretje, ki najavlja izbruh vulkana v ne slutenih razsežnostih. Še so se kače strupenjače ovijale okoli mojega vratu in iskale prostor, da bi se z ugrizom prisesale in me pohrustale kot krhko pecivo, ki se je bohotilo na krožniku. Scefrano uho je nekje v oddaljenosti ujelo besede, pomočene v med z orehi, te bom pa stlačil v nanizanko: Povedal ti bom jutri, kako sem se odločil. Počutila sem se kot rolingstonsi in se hihitala, ko se je plaz kamenja odvalil stran od mojega dvoma.

Zbudi se jutro. Pokrpala sem se s cunjami, ki sem jih tako ali tako mislila odnesti v kontejner. Prilepim se na stol in prižgem televizor. Vrti se tridejanka: Danes je že drugi dan jutri, jutri je zadnji dan. Morda bodo posneli še kak del, da se ne bo iztekla ravno za silvestrovo in seveda zamenjali režiserja, ker je že zdavnaj zabarantal svoja jajca.

ajda

IŽ-lev

IŽ-lev

Poslano:
14. 03. 2012 ob 09:04

Resnično, kot je v naslovu Preveč resnično, ajda.

Sama ne bi zmogla v prozi toliko napisati.

Čudovito si to opisala.

Vendar, je življenje in dogajanje nadaljevanka ali nanizanka?

Lahko režemo dele ali nadaljujemo brez rezov?

Je potem lažje, če so dogodki bolj upočasnjeni, da lahko vmes dihamo zrak,

da se preveč ne utrudimo?

Odprla si mi novo stran razmišljanja. Resno.

Lepi  dan ti želim Ajda,

hope-Irena

Zastavica

ajda

ajda

Poslano:
14. 03. 2012 ob 09:33

Hope, se strinjam, da lahko naredimo reze, zareze, nenazadnje odreze. A morda si želimo, da smo še vedno akterji v neki nadaljevanki, ki se piše, takrat pa ne zmoremo ali pa nočemo. Ja, življenje zna vihteti meč tako ali drugače. Je pa seveda bolje, da razmišljamo v tej smeri, da zmoremo tudi sami in se ne prepustimo "napisanim", premiki so potrebni, ne samo v mislih, tudi drugače. Ja, bi se dalo razpredati in jarakačati:).

lp, ajda

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

ajda
Napisal/a: ajda

Pesmi

  • 30. 12. 2009 ob 10:59
  • Prebrano 1001 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 550
  • Število ocen: 14

Zastavica