V dolini dna hiša,
dva psa igriva v igri,
vlaga iz razpok vre zidov,
otroštva vrt malin ograjen,
stoje še vedno objemajo hribi,
potne srage tečejo iz malega okna,
v tem svetu nekega sveta v srebra lune milini,
v zraku letal s kobilicami , pticami, skakal z žabami,
sedaj z okornejšo hojo drobim korake in svetlo se spomnim,
pomladi, ki pomni jeseni, otroka, neskončne reke daljave
sanjave.