OBLAK SE MORA RAZKLAT
ZA SHEEBO


Tako mirno je
ko se črnina vsuje
iz oblaka višine,
ko svetloba na istem mestu
spremeni temnost,
ko glanc barve tiste določene,
rdeče zeleno modro rumene
dobivajo nežne odtenke,
postanejo bolj mile,
ne stroge,
nič ostrine,
samo nemo blažijo oči,
s pogledom ki ima še čas
da ulovi lok začrtanih barv
nad nevidnim sledom kapljic.
Morda imajo v sebi kaplje dežja,
da se sveti kot svetloba,
da lok obarvan polkrožno
drži barvni pogled,
spekter želja
v pogledu nad glavo.

Višje je svoboda,
višje je treba dvignit pogled
tam kjer ni tekme
ne amaterskih kritik,
tam kjer so samo slika in želje,
svoboda je kot občutek,
če se ga hoče dotaknit
je dobro pogledat višje,
višje od višine
na tleh zemlje.

Morda, morda pa le.
Si mislim takrat
in oblak se mora razklat,
se mora, če ne ni barv.
Jaz pa jih hočem gledat.

IŽ-lev