srce je rdeče, ko se skozi kamrice pretaka kri razigrana
srce je oranžno od sreče in je sonata ubrana
srce je rumeno, ko sonce ga s toplimi rokami objame in bolečino prekrije
srce je zeleno, ko v mehki travi se žgečkljivost pred svetom skrije
srce je modro, neskončno, ko po nebu sega koprneče
srce je indigo, ko ob klavirju čarobne speve šepeče
srce je lila, ko se telo potopi v blazino in se čašica razpira
srce je vsa mavrica, ki kipi od srčnega nemira

zamaknjena, zastrta s sivim pajčolanom
zaslutim črno srce, v kotanji, utrujeno
kot kmet za plugom, zgrban in zgaran, zakrknjeno
ki ne pusti si bliže in ne pošlje hudobije stran
sajasto srce, ki se za zlatom peha in počasi oveni
slepe smreke seje, žanje mrtve veje
guba utrujeno čelo pod sivimi lasmi
mogoče ogenj tam daleč še vedno komaj komaj tli

in srčna mavrica
rdeča kot kri
zbudi te iz sna
oranžna kot pomaranča
izpij srečo do dna
rumena kot sončnica
na divanu prepolnem zvezd
zelena kot zaljubljen drevored
kramlja navihano, v srcu nered
modra kot nebesni robovi
poseda, pleše z ljubkimi gozdovi
indigo kot sočna sliva
v gotskih črkah skrita
zardi od sramu, je strast prikrita
lila kot najlepši cvet
odstre se na skrivaj
in pošlje na krilih večen smehljaj

sheeba