Na grenko mi vlečeš, Bog
Bog godcev, vladar gob,
Bog kar tako. Tih kot
obsodba sebe, kot prst
kažoč, a posušen! Tvoj
duh ne miruje. Nemir mu
je znan. Domač kot šeme,
kot maškarada. Pomlad,
ki ni kar tako.
Ki se sam pomlajuje, a
vendar ostaja star, grčav
kot noč, kot promenada
brez psov, kot mrzla aleja
s ščebetom ščinkavcev, kot
primerjava neprimerljivega,
neizbežnega in samotnega
naraščanja. Vreščanje
časa, utrip minevanja
in neponovljiva slutnja
večerov, ki niso
nikoli postali
noč, Bog!
Valoval si kot griva, kot
vranec na uzdi vesolja.
Še mrtvemu ti škrlat naše
krvi je ožilje prežema!
Z bolečino si drgneš zobovje,
boleče drkaš s prekratkim
a vendar ti pride,
ker ti si
Bog.
Si diagonala kvadrata,
spomin piramid. Umit
od solza in najbrž gnil
od prezira. Prerezan, a
vendar cel. Ranjen do
roba kosti, do čeljusti,
ti moj brezsrčni Bog.
Do obisti izprijen, kot
risba brez likov ujet v
sterilnem prostoru pod
svečavo zvezd: le sebi
in nikomur drugemu
v zabavo,
Bog!
Glej, zame te ni, in
tvojih kosti ne častim. Ne
vdajam se rad, nisem plah,
a vendar ti nisem zaupal. Zato
mi ni žal, da sem te sežgal
takoj po tistem, ko sem
te spoznal,
Bog.
Smrdel si nekoč in smrdiš še
sedaj: na grenko mi vlečeš po
sajah, saj si sežgan. Upepeljen.
Si v raju sedaj, ko te ni?
In še kar nekaj nekje po tebi
smrdi.
Po pelinu smrdiš, Bog.
Bog kar tako. Tih kot
obsodba sebe, kot prst
kažoč, a posušen! Tvoj
duh ne miruje. Nemir mu
je znan. Domač kot šeme,
kot maškarada. Pomlad,
ki ni kar tako.
Ki se sam pomlajuje, a
vendar ostaja star, grčav
kot noč, kot promenada
brez psov, kot mrzla aleja
s ščebetom ščinkavcev, kot
primerjava neprimerljivega,
neizbežnega in samotnega
naraščanja. Vreščanje
časa, utrip minevanja
in neponovljiva slutnja
večerov, ki niso
nikoli postali
noč, Bog!
Valoval si kot griva, kot
vranec na uzdi vesolja.
Še mrtvemu ti škrlat naše
krvi je ožilje prežema!
Z bolečino si drgneš zobovje,
boleče drkaš s prekratkim
a vendar ti pride,
ker ti si
Bog.
Si diagonala kvadrata,
spomin piramid. Umit
od solza in najbrž gnil
od prezira. Prerezan, a
vendar cel. Ranjen do
roba kosti, do čeljusti,
ti moj brezsrčni Bog.
Do obisti izprijen, kot
risba brez likov ujet v
sterilnem prostoru pod
svečavo zvezd: le sebi
in nikomur drugemu
v zabavo,
Bog!
Glej, zame te ni, in
tvojih kosti ne častim. Ne
vdajam se rad, nisem plah,
a vendar ti nisem zaupal. Zato
mi ni žal, da sem te sežgal
takoj po tistem, ko sem
te spoznal,
Bog.
Smrdel si nekoč in smrdiš še
sedaj: na grenko mi vlečeš po
sajah, saj si sežgan. Upepeljen.
Si v raju sedaj, ko te ni?
In še kar nekaj nekje po tebi
smrdi.
Po pelinu smrdiš, Bog.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 27. 12. 2009 ob 09:10
- Prebrano 748 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 210
- Število ocen: 5
