Veper
Napadi mi parklje,
Pandora, in naj ti
ne pade na pamet
napad na kaj
drugega!
Zastri me s ponjavo, me
zidaj v zimzelene noči,
a ne pozabi, da sem črn,
da nisem več isti in nisem
tisti, po katerem je vse.
Da sem merjasec, merska
enota za tvojo hrbtenico,
masaža za tvoje mehurje:
črn kot noč, čudaški do
dna, do svoje jedke kisline,
do same lobanjske kosti,
do pločnikov, do tal
do takrat, ko bom spet
cvetel na papirju kot še
nisem nikoli doslej. Nikar
se ne smej, ne glej me v
srce, v prazno votlino, v
zloge in rime! Tokrat ni
plime (oseke še manj). Zdaj
sem le mir, sprijaznjen le
zase, mrtev prašič v tvojem
lesenem ohišju, slutnja brez
mej, brezmejno lepljiv in
hudoben, morda za vse večne
čase v tvojo mrzlo skrinjo ujet.
Napadi mi parklje,
a drugo pusti
pri miru.
Pandora, in naj ti
ne pade na pamet
napad na kaj
drugega!
Zastri me s ponjavo, me
zidaj v zimzelene noči,
a ne pozabi, da sem črn,
da nisem več isti in nisem
tisti, po katerem je vse.
Da sem merjasec, merska
enota za tvojo hrbtenico,
masaža za tvoje mehurje:
črn kot noč, čudaški do
dna, do svoje jedke kisline,
do same lobanjske kosti,
do pločnikov, do tal
do takrat, ko bom spet
cvetel na papirju kot še
nisem nikoli doslej. Nikar
se ne smej, ne glej me v
srce, v prazno votlino, v
zloge in rime! Tokrat ni
plime (oseke še manj). Zdaj
sem le mir, sprijaznjen le
zase, mrtev prašič v tvojem
lesenem ohišju, slutnja brez
mej, brezmejno lepljiv in
hudoben, morda za vse večne
čase v tvojo mrzlo skrinjo ujet.
Napadi mi parklje,
a drugo pusti
pri miru.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 26. 12. 2009 ob 09:45
- Prebrano 849 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 155
