Opotekaj se, Berber! (moje pismo iz Maroka)

Ne vem, kam me danes
vodijo prividi. A še
vedno upam, da me bo
to vrnilo na začetek.

Takrat je bila bela
vročina sipin in tvoja
kamela ni bila vlažna.
Puščava je prhko in
gluho donela v mojih
dlaneh. Voda pod njenim
površjem (vsa slana in
siva od let) ni zmogla
na plan. Ni še, da bi
zacvetela oaza! Hotela
si zase kamnite obraze,
vaze in nove poraze.

Vrč mojih sanj ni več
napolnjen do roba. Grob
tvojih znancev je daleč:
predaleč za dan ali dva.

Po hašiš sva šla
v Marakeš, tam je najbrž
tudi meso in tam
so sladice. V vročem
ozračju so dihale prizme
neba. Ptice so žalovale in
dež je pozabil na jutri.

Hotel sem te zase, a ti
trudna od soli in neslana
do obisti si odletela. Onkraj
so bili strdki zvoka in kraste
na kolenih kitar. Prasketajoča
slutnja, da me sovražiš
iz dna srca.

Pod slokimi palmami noči,
pod rjuho zvezd sem dojel
(neizbežno), da ne stojim,
ležati pa tu itak nikoli
ni bilo niti legalno in
še manj dovoljeno.

Pa sem si
enega zvil
in si dejal:
opotekaj se,
Berber!

Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 25. 12. 2009 ob 08:46
  • Prebrano 778 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 345

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!