osvobodi moj blagoslovljeni jaz
ki kakor dogorela sveča tli
prizanesi mi in zareži z nožem v vrat
da izcedi se vsa strupena kri
pokoplji zoglenele strani mojih pijanih dni
in ne štej norosti, ne piši poslovilnih pisem
razbij porcelan in obrni mojo krvavo glavo stran

in naslikana je freska v Frančiškanski cerkvi
na njej primeš me za pas, dvigneš
da objamem te za tilnik
in se napenja in drsi
tvoj ud me na dvoje razmakne, membrana molči
poprimeš grobo, s spomini iz ust
s koleni uprtimi v zid, prek tvojih bokov
pleza prst v globino spolzkega brezna
zvija se, mečka, izpija stene
obeša se, ihti pod oltarjem
pokleka kot grešnica v kotih
se s tvojim stokom zapleta
ko z divjim curkom osveži mojo prebičano kožo

in pretakam se na oblazinjenem stolu številka 13
zaljubljena, na belem platnu obljubljena
preden Layer naslika Marijin obraz
z muhastim čopičem po zarezi Ljubljane
in v mojih nosnicah še vedno lebdijo tvoje note
ki pišeš jih vame, name, v usta, prek Tromostovja
kot veter, ki najini telesi prenavlja
z gradu kot zadnja luna v vrvež mestnih svetilk
živa sem, lahko me vzameš, bojevita kot Neytiri
saj se moji dnevi končujejo v tvojem objemu
v blaženosti, ko zopet se dotakneva zelenih trat

k tebi potujem, da premagam bogove
nočem sama skozi noč in dan
prinašam ti obljubo življenja z zadnjim zdihljajem
smeh dvoje razigranih otrok, ki ti pomahata v pozdrav
in začenja se dolgo potovanje v topel dom
ko v kotlini vzide nov mesec
prinese plodove, nama jih v naročje natrese
ukradeno zlato runo položiva pod blazino
in otrokoma prebereva pravljico za lahko noč
še midva tesno speta, tolmačiva bliske, z besedami v iskrenost odeta

sheeba