KI POJEŠ

Daleč proč
mi zakotališ zrkla
in zlekneš pod žamet
moje zgubane veke.
S palcem mi vzdržuješ
pokončnost brade,
s kazalcem vrtaš
v koren kronske čakre.
Ko plezaš navzgor,
izkoristiš vsak vozel
in prav nič te ne skrbi,
kako odmeva sentenca
mojega drobovja.

Kaj sploh iščeš med žilami?!
Seme zlatega zarodka,
iz katerega naj bi zrasla
v modrega otroka?

Blaznež, mar ne veš,
da je Sizif moj oče
in da je pesniška Meka
iz puščavskega peska?

Mar misliš,
da ti bom hvaležna
za roke, ki me bodo
na glavo obrnile
in po hrbtu tolkle,
dokler ne izbruham
žolča iz uterusa petja
in na ves glas zajočem?

breza

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

breza
Napisal/a: breza

Pesmi

  • 23. 12. 2009 ob 22:27
  • Prebrano 1412 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 650
  • Število ocen: 17

Zastavica