Najina pogleda sta se ujela
na ogledalu zimskega jutra.
Moje sanje je zasnežila
odeja mrtvih pogledov.
V kotičku ustnic se mu je
narisala želja po jutranjem ljubljenju.

Neznansko daleč je bilo
na drugo stran postelje.

Vzela sem si čas
in preden se mi je uspelo
prebiti skozi pisane odeje,
mi je že razlagal svoje sanje.

Jaz pa sem pisala pesem:
na njegovem hrbtu.

Sovražila sem ga:
kradljivca sanj in ljubezni,
zdaj pa se skrivam v njegovem objemu.

Pogledala sem na tisto ogledalo
in opazila, da sem gola,
s plišastim medvedkom med nogami.

Njegova roka pa počiva v moji.

katja