To je bila jesen v Parizu.
V sončnem zahodu
na robu Versaillesa
sem napisala pesem.

Dolge noči sem zavita v dim,
pod melodijo šansonov presedela
v lokalu sredi Montmartrea
v objemu malih ljudi in nasmeha francoskega slikarja.

Majhne uličice so nas požirale vase,
fotografiranje in neskončni sprehodi
pa prikazali fikcijo naše realnosti.

Skozi očala z zelenimi okvirji,
kamor smo shranjevali sončne žarke,
nam je uspelo iz majhnih ljudi postati veliki.

In ko bom ob prihodu nazaj
zagledala osebo, ki jo imam najraje,
ji bom v zameno za poljube
z navdihom vrnjene svobode
podarila spomine tiste jeseni v Parizu.

katja