Sofija, tako obožujem višnjev liker
narejen iz višenj, ki dozorijo na Lepi Amandine
ja, Lepa Amandine, Giselle
od vseh dreves v sadovnjaku najbolj oboževana
ta sladkost, ta globoka rdečina, ta sočnost
koščice, ki ždijo v mehkem mesu
plast za plastjo višenj in sladkorja z žganjem
in sadež, ki se zadrži v ustih in se pod jezikom raztopi
ja, Sofija, in koščico sesaš, se z njo igraš
kot jagodo rožnega venca, a brez molitve
kleče se plazi v brbončicah, v žilah
v globinah telesa, ki me pretresa
božansko je, Sofija
Giselle, sladkosti ti rojijo po glavi, orehov kruh in cimetove skorjice
ko pa je tako lepo, Sofija, moraš priznati
videla sem tvojo rdečo srajčko in rdeče nogavice
in slišala sem glasbo, ko je veter pihal v pravo smer
začutila slamo za ležišče in suho listje za blazino
Giselle, raje očisti maline in jim odstrani ščetine
saj, Sofija, vedno višnje, vedno maline
tako kot gospod Eliot, ki ravna predmete na polici
ko je njegov dan temačen in neiskren
vzame celo ravnilo, da se nobena fotografija s spomini ne premakne z ravne črte
kaj je, Sofija, težke misli imaš
si kot rdeča srajčka, položena na desko, skrbno zlikana, zložena, zaprta v modro škatlo
zadihaj, Sofija, z nasmehom na obrazu, izkašljaj laži
bom, Giselle, zaprla bom škatlo v moji glavi
in naj se tista v srcu za vedno odpre
sedaj pa odpriva tisto zaprašeno bonboniero bele vile Mucinde, Sofija
in se najejva čokoladnih bonbonov
tistih z višnjevim likerjem in grenko čokolado
smetanovih karamel in v sladkorju praženih rozin
december je, zakotaliva marcipanovo kroglico in poiščiva najslajši bonbon

sheeba