Plesala si
mrzel vrtinčast prepih iz
snežink
mi odnese spiralni spomin
na stekleno gladino
potoka
kristalno bledim
in ko se skoraj dotaknem točke
največje simetrije samote
odrešena švignem nazaj
v pulzirajočo popkovino
pomladi
zdaj sem le še razposajena regratova puhica
ki jo končno ujamejo nihajoče tipalke travnih bilk
vsi se spoštljivo priklanjamo prebujenemu rečnemu bogu
medtem pa si njegove sinje valujoče družice
neutrudno masirajo svoje nožice
na izbočenem in
z zelenjem
poraščenem
bregu
astralne plesalke
oblečene v mehko prosojnost
nad vodo zarišejo megleno otožnost
še sama ne vem kdaj me čutni dotiki sanjavih vrb
ovijejo v trans iz ovlaženih vej
bosonoga zaplešem ples
poslednje vestalke
in iz razprtih dlani rečne globine
se dvigne temno strašljivo bitje
ki me potegne nazaj
v beli svet
zime
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Elina
- 19. 12. 2009 ob 20:06
- Prebrano 821 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290
- Število ocen: 10
