Pucanj
Poznato vam je
zar ne,
ime nebitno
godina.
vek reči zaspalih
vreme trulo
neispisano i prazno
put bez promena..
pucanj u čelo
um izbrisan
realnost pogubljena,
telo zgrčeno,
nogu u beton
ukopanih,
očiju ledenih.
nepomična trajem
surovo osetih nemoć
i krvnika moć
vlast.
bez pucnja
u glavu..
gomile u blatu
urlik
životinje ranjene
besnilo,
povijenih ramena
ludost
razbacane ostatke sebe
tražim
civilizacije nestale.
Strese s svojimi odbranimi besedami ... ostra in žalostna hkrati. Odlična ubeseditev nasilja, ki jo prebereš večkrat .
Lp, Polona.
Komentiranje je zaprto!