Danes mi je 

med tekom

na notranji strani palca

nastal žulj. 

V tekočini 

pod kožnim pokrovom 

se prerivajo odpadli časi.

Pogrnjena miza,

"Vsi so venci vejli",

slepote,

gugalnice,

klofute izpred

dvajset, 

štirideset, 

šestdeset,

osemdeset let.

Duhovi rimskih vojakov,

zapovedani bog,

prepovedani bog,

prilagojeni bog,

Bog.

Otrok s šestimi prsti,

ki veselo maha 

z barčice,

dokler ne spozna,

da je smeh krohot.

Očetje in matere,

ki iščejo svoje starše.

Telesa,

ki vedo,

ki jedo,

ki stradajo,

ki bruhajo,

ki jih na silo odprejo.

Vse v pisane klobčiče zavite

in v zadnji predal

pospravljene krivde.

Vzamem obliž 

in ga z nežnim molkom

pokrijem. 

Polona C. Pegan