Vitko drevo je
zaplesalo po golih kamnih.
Pod križi vetra se ni zlomilo,
le upognilo se je v ritmu zemlje.
Poljubilo nebo.
Pometlo je staro listje ,
in kvišku kriknilo roke.
Zazdelo se je, kot da drevo ima ime.
A kam naj pošljem pozdrave,
imenu brez naslova?
Kako naj izkažem ljubezen,
živemu brez diha?
Kako naj potolažim ga?
Lahko le z njim zaplešem …

Silva Langenfus