Včasih sanja.

Da bo zbudil njena vrata

s svojim glasom.

Da bo prišel nasmejan ne do ušes.

Do zadnjega lasu na glavi.

Ker ona ima rada smeh.

In se smeje, ko je srečna.

Da jo bo prijel za roko

in rekel zapojva skupaj.

Da zašumita kot gozdni izvir.

Ker ona rada prepeva.

Kar tako. Ker je srečna.

Rada ima poljube gozda.

In z njima bo pela cela soba.

Pel bo vsak stol,

ki bo tekel za njima.

Pelo bo okno,

skozi katerega bo vstopal dan.

Pel bo muc nekje pod pojočim nebom.

Včasih sanja.

Da jo bo narisal tako,

kot jo vidi.

S knjigo v roki,

ker rada bere.

Druga roka bo prazna.

Z njo se ga bo dotikala.

Tako kot s celim telesom.

Z vsem njenim.

Na ustnicah bo bel cvet.

Ker je nežna in rahla

in ima najraje bele cvetove.

Okoli njenih nog bodo njegove roke.

Ki bodo varovale vsak njen korak.

Vse njene pesmi.

Vse besede.

Ker so besede pomembne.

Ker ni vseeno, kaj rečeš.

Zato ji bo govoril z dušo.

Včasih sanja,

da se iz njegovega grla

zlivajo pisane črke.

Barve, s katerimi bosta prebarvala svet.

Njun svet.

Z vzorci, v katerih

bodo utihnili pajaci in klovni.

Da bo njegov jezik prostor

za ples živali z mirnimi očmi,

za šepet komaj rojenega nasmeha,

za uspavanko utrujenih misli.

Včasih spi

in med spanjem krili

z rdečimi sanjami zahoda.

Vesna Šare