Odmaknila je kodre z nagubanega čela,
na obrazu nosila je zgodbo zapleteno,
njena roka je v moji tiho zadrhtela.

Kot mrzel veter je beseda priletela,
in v meni pustila sled neizbrisano,
odmaknila je kodre z nagubanega čela.

V njenih očeh se je stara bolečina zaiskrila,
kot da bi leta skrivala pod kožo svojo rano,
njena roka je v moji tiho zadrhtela.

Nič nisem vprašal, čeprav je vse povedala,
le molk je med nama ostal kakor breme dano,
odmaknila je kodre z nagubanega čela.

In ko je svojo zgodbo končno dokončala,
sem vedel, da ne bo nikoli več kot je bilo,
njena roka je v moji tiho zadrhtela.

Zato sem molčal, ko se je od mene odmaknila,
saj včasih beseda pove premalo,
odmaknila je kodre z nagubanega čela,
njena roka je v moji tiho zadrhtela.

Tomaž Jevšenak