V mraku sede tik ob vodo,
temna je kot zlo dušeče,
bolj kot si želi svobodo,
še več sence vase vleče.

Par streljajev stan, na griču,
bajta v polnoč se tišči,
kot bi vzela plašč biriču,
siva megla z nje visi.

Od tolmuna zleze k hiši,
mati s trskami še kuri,
kot da cvilile bi miši,
oglase se stare duri.

Mati pihne v ogenj s strahom,
otročad že v kotu spi,
zid se je porisal z mahom,
mož ob flaši prazni ždi.

Plamen ugasne, žena krikne,
oster mraz se je dotakne ,
slutnja v prsih grozna vznikne,
kar v molitev se umakne.

“Pojdi v svet, ki je za duše,”
reče v sklenjene dlani,
“zdavnaj že smo izpod ruše
skrili tvoje vse kosti.”

“Ah, ne morem mati draga,
žalost lepi me v ta svet.
Da le zlat vam kaj pomaga,
zanj sem morala umret.”

pi - irena p.