samo utrujen sem
zdivjal sem se v življenju in vse kar bo sem si prislužil. a ostajam z istim vprašanjem. preživetje ene skupine na račun druge je staro kot svet. zakaj še dvigajo roke k nebu. zakaj te tisoče tvojih malih mučenikov gaze ne premakne niti toliko da bi vse te bibije in naftaše vsaj rahla možganska kap. ne rabijo se cvreti v peklu. mati hoče svojega otroka tukaj živega pa je verjetno mrtva z njim vred nekje pod ruševinami. ko se srečajo v nebesih boš jim ponudil jed pozabe? bo njihova sreča večja celo od odpuščanja?
toliko odgovorov poznam. nahranil si me oblekel si me dal piti ko sem bil žejen … kar si temu najmanjšemu storil si meni storil …
če si v mojem srcu doklej bo trajala oblast teme? samo utrujen sem.
zakaj še dvigajo roke k nebu?
Krvave daritve so že od pamtiveka,
klavci odirajo živali za prehrano,
potoki krvi tečejo iz preteklosti
v prihodnost, za čigavo
zadoščenje
gre?
nekaj je strah, nekaj lakota, nekaj pohlep, ampak otroško vprašanje, če me imaš rad, zakaj ne pomagaš, ostane. in ali boš materi, ki so ji ubili otroka ali vse otroke razlagal, da je človek oseba s svobodno voljo iz katerega izhaja dobro in zlo. da bog noče ukiniti človeku svobode, ker bi ga s tem pokončal, ker je brezpogojna ljubezen in to ostane tudi po tem, ko ubijaš v njegovem imenu ali ga popolnoma zanikaš? ne. jokal boš s tem človekom, toda nihče ne joče, ker to niso moji, naši , slovenski etc. otroci. show must go on. nacionalna identiteta, podprta z določeno idejo boga, zastavami, sentimentom rodnega grunta, ali idejo da boga ni, moja "identiteta" je kriva.
ko bi vladalo spoznanje boga, bi s samim tem svet postal celota. tako pa nas niti brezbožnost, oblast trebuha in kar je pod njim ni rešila.
ker se nihče ni pripravljen odpovedati svoji laži in sentimentu, so ti otroci mrtvi.
Komentiranje je zaprto!