Poznaš tisti

skeleč občutek,

podoben tistemu,

ko te nekaj boli,

ali najdeš kak izpuščaj.

Pa si rečeš, bo že minilo,

ne rabim urgirati?

​Mislim na tistega,

ko si z nekom skupaj.

Pod vsemi čustvi,

karakterjem in sranjem

pa čutiš, veš,

da nimata šans,

da vama uspe tisti

pravljični "za vedno".

​

Na začetku si lažeš,

da te ne moti

in si pridigaš,

da tokrat ne boš malenkosten.

​Pa kaj, če ne uporablja

svojilnega zaimka,

se smeje komikom,

ki jih preziraš,

šal tvojih 

genialnih prijateljev

pa ne razume.

Nič narobe,

da želita nekoč

oba v Azijo,

kasneje pa ugotovita,

da si ti mislil Japonsko,

ona Indijo.

Ne bi smel biti problem,

da te obsojajoče gleda,

ko spet ješ pico,

medtem ko si pripravlja

solato z avokadom.

In nedolžno je,

če se želi slikati

na vsakem koraku,

ti pa si fotogeničen

kot Elephant Man.

Nič zato,

če vzdihuje,

ko ne znaš popraviti lijaka,

ti pa vreš v sebi,

ko med tvojim najljubšim filmom

že petič gleda na telefon.

Dobro ti hoče,

ko ti vsake tri dni pove,

da moraš razčistiti

svoje otroštvo

in da si edini strelec,

ki mu je dala priložnost.

Nasprotja se privlačijo,

se tolažiš,

ko ima raje

boga od tjulnov

in se ji zdi

sončenje zabavnejše

od taroka.

Ni alarmantno,

če že v pozdavu opaziš,

da ima ona svoje dvome.

​

Občutek raste kot tumor,

ker ga nisi pravočasno odstranil.

Presenečen si nad sabo,

ko ti uspe izumiti nov razlog,

zakaj je še ne predstaviš doma,

ali zakaj ne moreš ven

z njeno družbo.

Darila, ki jih podariš,

imajo manj duše

in v postelji

vse pogosteje potrjujeta,

da tisti rek o 

nasprotni privlačnosti

ne drži za vse.

​

Tumor pa raste

in raste.

​No, pri tebi tega

občutka nimam.

Črni Kos