Oda ekvinokciju
Luna
Visi v praznini.
Iz nje kaplja
sir
Na robu svetlobe
lišaj spi
in sanja
o telesu.
Plesen
je zamudila čas.
Ne potrebuje smrti.
Je že mino.
Pajek
visi v moji glavi.
Gleda,
ne mežika.
Včasih kramlja
z zobmi.
A jaz imam arahnofobijo!
Izgubil sem,
še preden sem razumel.
Grizem se,
da meso plani skozi nohte,
ker ni nikogar več,
ki bi me vprašal zakaj.
Jan Petrič