Mislil sem, da vse stoji, kot mora, 
da življenje pot je brez odmora.
Neusmiljeni čas je bil moj vladar,
monotoni vsakdan moj tihi vihar.

Za pravo srečo svet sem zaprl,
z motnim pogledom se v prihodnost zazrl. 
Kdo sem, da dvomil bi v življenja ustroj,
kdo sem, da drznil bi si biti tvoj?

Ko najmanj sem slutil, ko bil sem na tleh,
prižgala ljubezen luč je v obeh. 

V tvojem objemu sem srečo spoznal
in sence iz srca pregnal,
da ljubezen resnična kot pesem zveni,
pokazala z dotikom si mi le ti.

Iz trdih tal me poneslo je v zrak,
srcu risal pot je nežen korak.
Ujela tavajočo dušo si,
ujela srce izgubljeno mi.

Zdaj spotikam se po stari poti,
predajam se minljivosti in zmoti.
Delam se, da ne obstajaš,
čeprav v vsem me ti obdajaš.

Moram tajiti, da si se mi zgodila,
moram govoriti, da želja bo minila.
Moram misli nemirne zajeti,
ker zase le zase, ne morem te imeti. 

Želim si, da vedela bi,
kako močno srce hrepeni,
kako ugriznil bi v jabolko to,
a že dolgo drugi trga jo. 

Zamolk

Zamolk