mahal sem svoji senci, pa je bila prezaposlena s tem, da je bila moj čevelj.

v mojem žepu
živi majhen kit,
ki me vedno sprašuje,
če sem že videl sebe.

rečem,
"iščem se."

drevesa imajo danes komolce.
oblaki so pozabili
čisto vsak sendvič.

tečem zelo hitro,
ampak moja kolena
me vedno prinesejo
tja, kjer je moja glava že bila.

celo moj odmev
postane osamljen,
ko čaka
na moja usta.

mogoče sem hiša,
ki sama sebe
nosi domov.

mogoče sem vsi,
ki jih ne morem odložiti.

zakaj je potem
toliko praznega,

če pa sebe
nikoli

ne morem zapustiti?

Hors