Če napišem, da so rože tisto cvetje,
ki mi najgloblje seže v srce,
to ni zato, ker odhajam v svet,
da našel bi sledove svoje sence.

Življenje samo je že dovolj težko,
ni potrebe, da bi ga zapletal.
Vse, česar se dotaknem, je krhko,
propade vsak, ki mi je kaj obetal.

Vsako jutro se lepota sonca razplamti,
nad poljem žita v zarji zagori,
sonce kot obljuba me predrami.

Obstanem, kot da sem v omami,
zazrt v obzorje, ki leži na moji dlani,
srce živelo moje bo ta dan.

Tomaž Jevšenak