V stari izbi sam sedim,
v mraku in tišini.
Čas in prostor si delim,
vedno le s spomini.

Ta samota me skeli,
kakor sol na rani.
Peče me, ker so odšli,
meni vsi poznani.

Toda včasih, ko že spim,
pride znan obraz.
Ko se znova prebudim,
izgine vsak dokaz.

V stari izbi sam sedim,
vedno le s spomini.
Te samote se bojim;
s klicem jo prekini.

Katarina Ambrož