sedi ob reki in posluša šumenje njenega toka, s prsti okuša prelito mehkobo vode in počasi leze vase, kot zmeraj, ko jo sonce poboža

in ko zapre oči

je ob njej dekle in njene oči so polne smeha, ki zvedavo pogledajo dremavo starko ob reki: mamka ne spite, luč je še

ob ramenu moškega diha, in izpod njenega krila lezeta otroka v njegov vrat, se spustita v travo in tečeta poskakovaje

senca hladu šine mimo

iz pet vstopi mrka, utrujena in naveličana, a dečka jo zaigrata v igro in v oči ji spet skočijo zvezde

reka rojeva sence

dotikajo se je, lezejo v njo in iz nje. topli in mrzli obrazi. velika in majhna telesa. stopajo eden po drugem, klepetajo, kričijo, se hihitajo, jo lepijo nase in jo odrivajo stran. kot na sejmu, je glasno in živo

pod nogami začuti gibanje hribov in gor in drsenje travnikov, polj in vse okoli nje zacveti od tišine

izlušči se v silhueto predaje

sklonjena pred oblakom, je kot utrinek, ki v nasmehu ženske moli neko večno molitev in jemlje s police življenja podarjeno srečo

hlad vstopi, sonce zaide

in iz še pravkar polnih dlani zasanjane ženske, sedi pred njo dremava starka s kamna ob reki, ki teče mehko v koritu, medtem, ko jo sonce greje in ji govori: ne spi upognjenka, luč je še

li