Ležim pod krošnjo starega hrasta.

Mir in ljubi čas.

Modrost, ki molči.

Ki ničesar ne obljublja.

V njej je skrita starodavna resnica,

da senca ni nasprotje,

ampak je hrana svetlobi. 

Vsaka veja ima svoj delček neba,

vsaka pusti prostor drugi.

Svetloba kot slap pada,

se lomi, se zliva ...  

Je živa. Je živa.  

Listje meče na zemljo gibljive lise.

Koliko stopal na enkrat lahko zapleše?  

Medtem ko veje častijo nebo, 

korenine pijejo mir, 

zemlja tišino ... 

Ostane čas, ki ga vzamem s seboj.

A modrost še vedno molči.

branka