Do tal pritisnila svetloba,
uvelo listje sredi dneva,
migeta sveta podoba,
iz vročega vrtinca seva.  

Dih vzame, misel ustavi,

zrak požiga vse končiče,

v glavi nič se ne sestavi,

vroča ura v senco kliče.  

Telo se v soncu opoteka,

noge težke so obstale, 

živim silam moč izteka,

ognju mrtvemu se vdale.  

Sonce, vsega poganjalec,

življenje daješ in ubijaš,

neznane večnosti iskalec,

vse gradiš in v prah razbijaš.  

Zvezda, kakor ena mnogih,

ugasek temnega vesolja, 

ječar življenja v daljnih krogih,

poganja te neznana volja.  

Nič ne sanjaš, nič ne misliš,

cvreš skalovje in prostorje,

svetove v večne tire siliš,

zrak preganjaš, točiš morje.  

Prva luč in nam edina,

vir živega in konec vsega,

nekoč zalije te temina,

gosta in zadnja, brez pobega.  

RK