Sprašujem se, kaj je moj smisel, naloga.

Zakaj nisem srečen in kje je moj mir?

Kdaj mene bo nesla čarobna preproga,

od cveta do cveta, prek lastnih ovir?

Kjer prazne mi misli napolnijo glavo,

letim srečen s čmrlji kot eden od njih.

Brez kančka strahu maham z belo zastavo,

predajam se stvarstvu, spet čutim svoj dih.

A težja in težja postajajo krila,

spregledajo čmrlji, spregledal sem sam.

Želim si nekoga, da skupaj bi skrila,

tja v senco samotno moj najgloblji sram.

Bor