sočasno z luno se vrtim, Sofija
kaže mi vedno enak obraz
njena temna stran je skrita in neznana
brez morij, enolična, s prahom pokrita
zopet orjem reko v zatišju golega telesa
zagledam jato gosi in stresam ude v dlan
vlečem se skozi prste kot žalni venec, ki ne morem ga poslati stran
gospod Eliot mi je povedal prastaro modrost
banane se ne lupi, dokler ni zrela
v dnevih, ko me lupijo in se rana celi, se učim moliti, boriti
premažem se z glino in postanem nevidna
ko se umijem, je koža trdnejša
zažgem slamnato kolibo in otroštvo
in v senci gora se na prašni cesti srečata moje življenje in smrt, za hip
takrat tihotapim kri, tečem v dolino
bližam se morju, da zlijem vanj, kar bi me vrnilo na začetek
ne odhajaj, Giselle
saj nisem nikoli prišla, Sofija, se spominjaš
moj duh je vedno tu, pleše in poje v hotelu Mirabel, kjer sem srečna
a čas je v resnici, da grem, saj veš, da bi rada letela
ne skrbi, pokrila se bom z oranžno odejo z belimi pikami, ko se bom dotaknila tal
z njo mi bo še v smrti prijetno toplo
gospod Eliot mi je včeraj pri večerji zaupal, da njegov dedek ne more brez tablet
je skoraj gluh in slep, ubog je, tako osamljen
in vse kar ostali želijo je, da pove, kje je skrit njegov denar
preden se mu dokončno sfrklja
moja jetra so slaba, Giselle, in premorem le strto srce
je jokal nad krožnikom okusne goveje pečenke
joj, ko bi le vedel, da je moje srce razcapano, zamazano in odklano
ko bi le vedel, kaj sem takrat v kopalnici počela
ko me je zasačil z ostrim rezilom med prsti
še tedne kasneje sem kljub toplim dnevom nosila dolge rokave
da se ni opazilo bolečine, a brazgotine so bile odrešujoče, Sofija
vem, Giselle, neutolažljivo si jokala, ostala sama, vsega kriva, rada bi zbežala
vem, Giselle, prosila si nebo, naj ti da razlog, da boš vstala
in preklela si vse svetnike, ker je bila glava težka in udje mlahavi, v duši stihija
želela si si le, da bi se poteptala do konca, pokopala
razirala po rokah in bi kri tekla
in če bi medvedek Bacek iz reke pricapljal, se ulegel k tebi in bi spal
takrat morda ne bi letela
morda, Sofija, ti moja varuška z osmimi lasnicami
ki tako elegatno spenjajo tvoje lase v trdne vezi
ob tebi sem, tudi ko boš mislila, da sem pozabila na vse tiste najine čarobne dni
otri solze, Sofija, preženi žalost, odsanjaj slovo
in pozdravi gospoda Eliota in mu na desno lice pritisni velik poljub
reci mu, naj spesni Alfredov ljubezenski spev do konca
in za trenutek pusti pri miru votle ljudi
kuža Rahmaninov naj bo tvoj, Sofija, a ne kupuj mu neužitne pasje hrane
čas se dviga, Sofija, sonce žarke po hribih stresa
zvon v zvoniku sedmo uro odzvanja, konec je skorajšnjega spanja
in neslišno bom šla, z zarjo v roki, ko zopet pridem, morda

čas je čas in je čas, tvoj, čas, njen, čas, vajin, čas, kamen, čas, burja, čas, pesem, čas, ti z njo v njem, čas, ki ga imaš rad, čas brez besed, čas z besedami odvzet, čas in je čas, ki ga imaš iskreno rad

sheeba