"Le mraz miri strastnega duha",
s toplo sapo šepnila si mi v uho,
ko brez besed drsela,
po srenu zlomljene sva mesečine.
To bilo je zadnje prave zime-
od takrat viharji nemira
so do konca opustošili duha.
Tiste zime..., tiste zime pa!
Dotaknila si se moje roke
in ta se je zdrobila;
objela si me
in moja prsa so se razlomila;
dotaknila si se mojih lic
in ta so se razklala;
poljubila si me na mrzle ustne
in te so se sesule.
Tiste zime bil sem iz ledu,
tako miren, prazen in teman,
da ob slovesu tiho vzdihnila si mi:
"Kako si hladen in močan."

Hovk