Raztepla se je po plasteh časa,
vtisnila v vsak košček moje biti.
Na mojem obrazu je stkala opno.

Od tedaj živim v družbi kresnic.
Capljam za brlečimi lučkami,
prvi,
zadnji,
nekje vmes.
Besede izrekam v tišino.

Postajam tujec.
Hkrati se drobim in sestavljam.
Iz prahu si,
v prah se povrneš.

Isti svet postaja drugačen.
Pogled skozi kokon je meglen.

Zavidam pticam,
ker lahko letijo.

Zapiram oči.
Vidim travnike.

botermesec