Po legendi,

naj bi dvesto petinpetdeset let

po smrti Aleksandra Velikega,

v njegovi grobnici zajokal Julij Cezar.

Skozi solze je na začudenje ostalih povedal,

da ima pravico do joka,

ker je zdaj istih let kot Aleksander,

največji osvajalec do takrat,

ko je ta že umrl.

Sam pa še ni osvojil ničesar.

Spet druga legenda pravi,

da se je to zgodilo pred

Aleksandrovim spomenikom.

Kjerkoli že, zgodilo se je.

​

Sam ne bom imel

velike grobnice

ali spomenika.

Če že moram biti konvencionalen,

bi zase izbral žaro ali raztros.

Če pa bi dejansko lahko imel

pravico do svojega trupla,

bi izrazil željo,

da me odvržejo nekam globoko v gozd,

za živalsko gostijo.

Piknik v naravi.

Tako bi moje mrtvo telo

vsaj nekomu služilo.

Epska slika, kako me trga

trideset veveric.

Logično bi bilo, da bi se vsi strinjali.

Prostora na pokopališčih je vse manj,

pogrebi so dražji od rojstev,

pa še bližnjim bi prihranil slabo vest,

ker mi ne bi hodili prižgat sveč.

Kot da bi mi to kaj pomenilo.

​

Če bi se slučajno

nekdo odločil poslušati

željo umirajočega,

bi lahko robotski arheologi

moje ostanke našli

čez dvesto petinpetdeset let,

ko bi na mestu gozda gradili

še en Eurospin,

ker je naslednja trgovina

šele dve ulici naprej.

​

Po poškodovanih gležnjih,

kolenu, lobanji, trtici, zapestju,

stegnenici, rebrih, bi mislili,

da sem bil kak vojščak

ali gladiator.

Ali pa suženj, ki je gradil 

ceste poleti.

Ne pa petoligaški nogometaš,

in večni fizični delavec

pod klimo.

​

Ne bi pa vedeli,

da sem bil tudi

samoklicani pesnik.

Vso to zjebano okostje

bi pokazalo premalo ran.

​

Tolažim se,

da zato ne bi 

nihče zajokal.

Črni Kos