Dviguje veter jezno prah in liste,
zaganja on se v praproti in veje.
V zajedah droba so strupene gliste,
gori sovraštvo čez razuma meje?

Ko gozd kriči in stoka, moleduje,
se lomijo mu stara debla, krošnje;
v krvave čevlje dan se preobuje.
saj brez glasu, moči so vse priprošnje.

Nebo srhljive, dolge sence meče
in smrt reži iz vsakega se diha,
v trpljenju plod tam z materjo usiha;
a upanje pod kožo tli goreče.

Nemoč zavleče se globoko vate
in veš, da jutri bo še mnogo huje,
da mir še dolgo ne bo prišel v svate.
Je up le zanka, ki se zateguje?

Brezbrižnost - seme za tirane teme!
In nas skrbi samo to slabo vreme?!

nada pecavar