Noči so svetle lise morja in puščav.

Lisici sva,

v pljuskajočem svetu preskakujeva valove.

Zgodba najinih oči

je v barvi medu in brinovih jagod, 

usta so mokra in lačna,

jezika ližeta peno z valov.

Ne puščava stopinj v plavajočih steklenicah.

Arhipelagi besed naju samo včasih sprejmejo vase.

Podplati vedo,

kako mrzlo se vanje zarežejo robovi.

Spomine spuščam v globino,

da jih prekrijejo molčeče alge.

Tudi pod morjem pihajo vetrovi.

Tudi vetrovi se ranijo ob ostrih čereh.

Polona C. Pegan