V gozdu sam sedim nocoj ob ognju
plamenov sence ob gozdni meji se igrajo,
iz svetlobe ognja se pošasti mi smejijo,
v ogorkih rdečih sem ugledal zmaja.

A zmaj ta strašni iz ognjišča skoči,
kot da bi se bal lastnega gorenja;
veter ga brez milosti podi,
v suho gozdno travo se zateče.

Plamen v ognjišču skorajda ugasne,
v gozdu pa ogenj kakor zmaj vstaja;
v krošnjah razplamti ognjeni se vihar.

Mladi zmaji, kakor vsi otroci,
brez strahu sledijo svoji moči —
za njimi ostane črnina pogorišča.

Tomaž Jevšenak