Ko tvoja roka zaobjame ramo,
se Vivaldijeve note
dvignejo do krošenj drevesa
z razkošno krinolino.
Ob potegih lokov po strunah
in premikih prstov,
se energija gosti.
Lokvanji se odpirajo,
trstičevje in rogoz zažarijo,
ribam se nemogoče zasvetijo plavuti
in kraguljev let, ki v kljunu nosi smrt,
je kljub temu lep in brezčasen.

V travi,
zmehčani z roso,
so vonji vrtnic;
razdišim se v tisti,
ki ji ne morem
določiti barve.
Kot ne veselju otrok,
ki bežijo pred kapljami majhnega slapa;
vročini jemlje moč
in lesena klopca
govori zgodbe vode,
ki jih dihnem vate.

Ko dan privrtinči največ svetlobe,
se tehtnica začne
neslišno nagibati na drugo stran
in sence začnejo dolagati svoje minute,
me preplavi
ritem življenja;

vame je bil zapisan,

preden sem bila spočeta.

nada pecavar