Vprašam se res kdaj pa kdaj tihó,
kaj tvoje je srce v mojem spoznalo,
zakaj izbralo me je zvestó,
kar v meni je ljubezen prebudilo.

Kaj ustnic tvojih je dotik začutil,
ko zlila sva se v brez besed poljub,
kaj v objemu nežno je prebudil,
da vsak hip postal dragocen je svet.

Očarala si me kakor cvet spomladi,
ki skrit med vejami v tišini vzbrsti,
ob tebi sonce jasneje zasije,
in upanje v srce mi zažari.

Če je ljubezen dar, ki čas ga ne vzame,
si večnost ti, ki v srcu večno vztraja.

Tomaž Jevšenak